Maša, magistra prevajanja in njena mama Olga, slavistka, živita sami, ker se je mama ločila. Mama malo »preveč« skrbi za hčerko, tako da prebira tudi njena pisma… V hišo prihaja tudi čistilka Marija, ki je tudi osamljena, saj je njen mož, ki dela v Nemčiji, našel drugo… Maša priteče domov in pove, da je tudi njo ravnokar zapustil Rok.
Zlasti Olga, ki je možev odhod že prebolela, poučuje Mašo, da so ženske središče sveta, da rojevajo celo te nezanesljive moške, da ima v pedagoški strukturi visok položaj, ki ga je dosegla sama brez pomoči moških. Njen refren je »Ženske smo samozadostne«, celo v spolnosti in ob hčerini osuplosti omenja vibratorje in druge erotične pripomočke za samozadovoljevanje…
Toda vse se poruši, ko mama na obletnici mature svojih dijakov izve, da je bil dijak Peter zaljubljen vanjo v gimnaziji, da je tudi zato odšel študirat teologijo, kjer pa so ga odslovili, ker je nastopil proti celibatu… In na tej obletnici se kljub več kot dvajsetletni razliki v letih zgodi med njima ljubezen. Olga dokazuje, kako je, če se vname stari panj. Toda hči ji prizna, da se je spustila v partnerski odnos z državnim podsekretarjem na ministrstvu za okolje, ko je prevajala diskusijo v evropski komisiji v Madridu.
Nekdanji dijak Peter pošilja erotične »mesiče« svoji izvoljenki, napol nehote jih prebere hči Maša, potem se pojavi državni podsekretar Andrej Suhi, ki je dvajset let starejši od Maše, čistilka Marija pa partnerje zameša, naredi zmedo, ker ne ve, kdo je kdo, glede na starost.
Na koncu se presenetljivo vse po komedijsko razplete v spoznanju, da je družina v krizi in da obstajajo vse vrste partnerski odnosi…
Skratka, to je satira na človeške lastnosti in na to, da smo vsi krvavi pod kožo, četudi smo pedagogi ali teologi… Norčuje se iz tako imenovane tradicionalne družine in raznih zbiranj podpisov za referendume. Po drugi strani pa nosi tudi nostalgično noto, saj avtor ugotavlja, da je ena od nesreč sodobnega človeka osamljenost, ki se je vsi bojimo…
Nedavni komentarji